Čeravno so si različni psihoterapevtski pristopi, nastali v zadnjih sto letih med seboj neusklajeni glede izvora, dinamike in najboljšega pristopa k zdravljenja duševnih motenj, pa si kljub temu večinoma delijo osnovno kartografijo človeške psihe, ki kaže, da se človek rodi kot prazen nepopisan list (Freud, 1920), ki ga skozi življenje oblikujejo predvsem geni in okolje v katerem odrašča.

Pod vplivom te paradigme so duševne motnje vidne kot posledica dednih oz. bioloških dejavnikov, vzgoje in izpostavljenosti travmatičnim dogodkom v otroštvu ali kasneje oziroma kombinacije le teh.

Moderna znanost in večina prevladujočih psihoterapevtskih šol ne pozna in ne priznava drugih možnih izvorov duševnih motenj, zato so pri zdravljenju le teh omejene na področje osebne zgodovine (zdravljenje v sklopu psihoterapije) ali biologije (zdravljenje v sklopu nevrologije in psihiatrije). […]