SPLAV – SVOBODA ALI ŽIVLJENJE

V večini Zahodnih držav je pravica do umetnega splava neodtujljiva pravica, ki ženskam zagotavlja svobodo, reproduktivno suverenost in nedotakljivost njihovega telesa.

Pravici do splava nasprotujejo predvsem katoliško-konservativne institucije in posamezniki, ki menijo, da je pravica nerojenega bitja do življenja nad pravico nosečnice, da svobodno odloča o svojem telesu in usodi življenja, ki se razvija v njej.

Tako zagovorniki kot nasprotniki pravice do splava, svoje razmišljanje upravičujejo predvsem na vprašanju koliko zavesten in koliko »človeški« je pravzaprav zarodek ali plod na različnih stopnjah nosečnosti.

Zagovorniki splava menijo, da je zarodek nezaveden organizem, ki se po 8. tednu razvije v plod, človeku sicer veliko bolj podobno bitje, ki pa je še vedno nezavedno in vse do 30. tedna razvoja ni zmožno zaznati bolečine. Zaradi tega naj bi splav predstavljal razmeroma preprost medicinski postopek, ki ga plod zavestno ne zazna.

Nasprotniki splava pa menijo, da je zarodek že od samega spočetja dalje, če že ne zavestno, pa zagotovo človeško bitje in zaradi česar splav v nobenem primeru ne bi smel biti dovoljen.

Na površini bi rekli, da gre za dva pola različnih etičnih, družbenih in verskih nazorov, ki v temelju nasprotujeta en drugemu. A globlji vpogled nam prikaže, da je tako le na površini in da ta polarizacija skriva v sebi globlje skrivnosti, ki se jih ne upamo dotakniti in da bi premik katerekoli skupine proti drugi poziciji ogrozil predvsem njihovo lastno duševno stabilnost.

cartoonTo spoznanje se je pojavilo predvsem ob začudenju nad intenzivnimi reakcijami nekaterih posameznikov in skupin – zagovornikov splava, do precej nedolžnih poskusov nasprotnikov splava, da v javnosti prikažejo film o razvoju človeškega zarodka.

To čudenje je še poglobilo zavedanje, da večina ljudi očitno ni zmožna sprejeti pozicije, kjer bi sprejeli spoznanja pre- in perinatalne (pred- in obrojstne) psihologije, ki kažejo, da je človeški zarodek od samega spočetja dalje zagotovo zavestno bitje, a da to še ne pomeni, da bi morali zaradi tega ženskam odvzeti pravico do izbire, do tega ali bodo to življenje v sebi splavile ali pa ga obdržale.

Zakaj je to tako nemogoča drža, kaj se v resnici skriva za polarizacijo na enem ali drugem polu za ali proti splavu, kaj pravijo o tem uradna medicina in pre- in perinatalna psihologija in ali obstaja kakšna rešitev, ki bi lahko zadovoljila vse vpletene; ženske s pravico do izbire, kot tudi zagovornike zarodka in ploda s pravico do življenja?


STALIŠČE URADNE MEDICINE

Zarodek – kakor medicina imenuje človeško bitje oz. organizem do 8. tedna razvoja v maternici, ima do konca tega obdobja vidno glavico, okončine, oči, zametke organov in možganskih struktur ter utripajoče se srce. Po 8. tednu razvoja to bitje medicina »preimenuje« v plod, ki nadaljuje svoj razvoj in postaja na vseh ravneh čedalje bolj aktiven.

ginekologKdaj je plod zmožen doživljati bolečino med zdravniki ni jasnega konsenza. Zagotovo je, da plod odreagira na dotik že pri 8. tednih, na boleč dražljaj pa se pri 18. tednih odzove ne le z umikom od vira bolečine, temveč je v njegovem telescu pri tem zaznati povišane vrednosti stresnih hormonov in spremembe v utripu srca.

Kar je pri tem najbolj zanimivo je, da večina zdravnikov te ugotovitve ne interpretira kot dejstvo, da plod zavestno zazna in odreagira na bolečino, temveč predpostavlja, da gre za njegove nezavedne, avtomatične reflekse.

V najbolj konservativnih ocenah medicinske stroke se tako predpostavlja, da je plod fiziološko zmožen zaznati bolečino šele pri 26-30. tednih razvoja. Navkljub tej zmožnosti pa medicinska znanost ugotavlja, da je plod med celotno nosečnostjo vseskozi preplavljen s številnimi hormoni, ki mu (domnevno) onemogočajo da bi se ozavestil in zavestno doživljal sebe, svojo okolico ali celo občutil kakršnokoli bolečino.

Uradno stališče medicinske stroke tako ostaja, da je splav vsaj v rokih, ki so zakonsko zanj še dovoljeni dogodek, ki ga zarodek in plod ne zaznata oz. ga ne zaznata kot bolečega.

Ob teh stališčih medicinske znanosti je pomembno dodati dejstvo, da je uradna medicina večino 20. stoletja predpostavljala, da tudi novorojenčki niso zmožni doživljati bolečine, zato so v ZDA vse do leta 1986 na dojenčkih starih celo 15 mesecev izvajali operacije pri njihovi polni zavesti, brez kakršnekoli anestezije. Predpostavka, ki se je na račun številnih življenj in nepotrebnega trpljenja novorojenčkov izkazala za napačno.


SPOZNANJA PRE- IN PERINATALNE PSIHOLOGIJE

V zadnjih nekaj desetletjih, je na podlagi novih tehnologij (kot je HD ultrazvok) ter novih odkritij v medicinski znanosti, epigenetiki, nevroznanosti in globinski psihologiji, širok krog zdravnikov, porodničarjev in psihiatrov zavzel stališče, da imamo na voljo dovolj dokazov za novo paradigmo o zavesti človeškega ploda.

To novo stališče je postalo, da je človeški zarodek ali plod – navkljub nerazvitim ali nepopolno razvitim možganskim strukturam – zavestno bitje, na katerega imajo dogodki med nosečnostjo kakor tudi sam porod, izreden fiziološki in psihološki vpliv in zaradi česar je nujno prilagoditi obporodno in porodno prakso.

Ta spoznanja so hkrati vodila v oblikovanje nove veje psihologije, ki jo imenujemo pre- in perinatalna (pred- in med- rojstna) psihologija, ki pod okriljem organizacij kot so APPPAH (The Association for Prenatal and Perinatal Psychology and Health)  in ISPPM (The International Society for Pre- and Perinatal Psychology and Medicine) združuje številne strokovnjake iz tega področja.

Eno izmed najbolj presenetljivih odkritij pre- in perinatalne psihologije je postalo, da lahko s pomočjo hipnoze in drugih tehnik regresije, odrasle popeljemo tako daleč nazaj, da so zmožni podoživeti ne le svoje rojstvo, temveč tudi različne stopnje razvoja v času materine nosečnosti.

Na ta način so številni ljudje ozavestili podrobnosti, kot npr. kakšno je bilo materino čustveno stanje med nosečnostjo, ali je med njo uživala alkohol ali tobak in ali so bili z njene in očetove strani zaželeni. V skrajnih primerih so nekateri posamezniki ozavestili celo neuspele poskuse splava, ki je bil v zavesti ploda  zaznan kot strašljiv in nasilen poseg,  za katerega se je izkazalo, da tudi v odraslosti še vedno predstavlja močno, četudi nezavedno travmo.

Ta precej radikalna spoznanja so temeljito spremenila pogled na to, kje se človeška duševnost začenja in so ovrgla konservativno predpostavko, da se človek rodi kot prazen, nepopisan list, ki ga nato šele od rojstva dalje so-oblikujeta dednost in okolje.

“Rojstvo in smrt sta dogodka bistvenega pomena, ki zavzemata metapozicijo v razmerju do vseh ostalih izkušenj v življenju. Psihološki sistem, ki ju ne vključuje je obsojen na površno, nepopolno in omejeno pomembnost.” – Stanislav Grof

Stališče pre- in perinatalne psihologije je tako postalo, da našo odraslo duševnost poleg okolja in dednosti, temeljno določajo predvsem način našega poroda, čas, ki smo ga preživeli v maternici in celo samo sam trenutek spočetja – ali je bil to trenutek intimne ljubezni in spoštovanja med dvema kompatibilnima partnerjema, ki sta pričakovala in si otroka globoko želela, ali pa je bil to le trenutek strasti med dvema tujcema, v stanju alkoholiziranosti, ki je slučajno vodila v neželeno nosečnost.


POROD IN ROJSTVO KOT TRAVMA?

Med pre- in perinatalnimi zdravniki, porodničarji in psihoterapevti najbolj izstopajo Michel OdentThomas R. Verny, David B. ChamberlainWilliam Emerson (ki je svoje delo nadgradil z delom z zelo mladimi otroki), ter Stanislav Grof (ki ga mnogi uvrščajo ob bok največjim umom psihologije, Sigmundu Freudu in Carlu Jungu).

emerson-grofEmerson poudarja, da so številne travme, ki jih doživlja zarodek in plod v nosečnosti in ob rojstvu posledica neprimernih in invazivnih ukrepov sodobne medicine, zato je nujno potrebno, da le te odpravimo in tako zmanjšamo škodo, ki jo povzročamo materam in otrokom.

Grof je medtem mnenja, da je kljub najboljšim okoliščinam rojstvo samo po sebi nekoliko travmatično, saj za plod predstavlja dramatičen konec dotedanjega življenja in več ur trajajoči naporni prehod v novo okolje, ki ga spremljajo prekinitve dostave kisika in krvi, intenzivno stiskanje in boleč prehod prek ozkega materničnega vratu.

Navkljub različnim pogledom na (ne)travmatičnost poroda, pa se vsi omenjeni strokovnjaki strinjajo, da spočetje, nosečnost in rojstvo igrajo nadvse pomembno vlogo pri oblikovanju temeljev duševnosti vsakega posameznika in da namensko sproženi splav, predstavlja veliko travmo tako za sam plod kot tudi za mati.


KAJ NOVA SPOZNANJA POMENIJO ZA SPLAV

Ta nova, nekoliko radikalna spoznanja pre- in perinatalne psihologije vržejo popolnoma novo luč na namensko sproženi splav.

Pravice, ki jih ima vsaka ženska do svojega telesa so in morajo ostati nedotakljive in to vključuje tudi pravico do splava. Vendar pa je pomembno, da se ženske vseeno ozavestijo do te mere, da so seznanjene s tem, da je zarodek in kasneje plod živo, zavestno bitje, ki čuti in doživlja tako sebe kot materino čustveno stanje in njen odnos do ploda, kot tudi to, da je v primeru splava zmožen zavestno doživeti trpljenje ob koncu svojega obstoja.

fetus2To spoznanje in nova ozaveščenost bi morala biti nosečnicam podana v luči globoke empatije in topline, saj tako odločitev za splav, kot sam medicinski postopek za nobeno žensko ni ne enostaven, ne prijeten. Številne ženske namreč še leta po njem, tudi brez te širše ozaveščenosti, spremlja globok občutek krivde.

In ravno ta občutek krivde je verjetno eden glavnih razlogov, zakaj je številnim ženskam tako težko sprejeti to širšo ozaveščenost. Če je ženska v preteklosti namenoma ali nenamenoma splavila, lahko spoznanje, da je bil njen zarodek ali plod živeče, zavestno bitje, prebudi ali povzroči hud občutke krivde, samo-obsojanja in žalosti, ki jih pogosto dodatno obremenijo moralne in verske obsodbe, podane s strani verskih institucij in nasprotnikov splava.

Ker je ta širša ozaveščenost zaradi težkih občutkov, ki jih prebudi praviloma pretežko breme, se ga večina nezavedno reši tako, da zanika spoznanja pre- in perinatalne psihologije o ozaveščenem zarodku in plodu in raje sprejme trenutno prevladujoče medicinsko mišljenje, da ne zarodek ne plod nista zmožna budnega zavedanja, ne občutenja bolečine in da je splav s strani zarodka ali ploda »ne-dogodek« – dogodek, ki ga zavestno ne zazna.

Podobna razrešitev problema krivde, ki se pojavlja predvsem v krogu žensk, ki so na neki ravni pretirano obremenjena z etičnimi in verskimi vprašanji okrog splava, in na kar je prva opozorila avtorica Jeannine Parvati Baker je takšna, da se te ženske prepričajo, da si je duša, ki je naseljevala splavljeni plod sama izbrala takšno usodo ali pa da ji je na nek način splav celo koristil, npr. pri »čiščenju karme prejšnjih življenj«.


KRIVDA IN ZANIKANJE, KI VODITA NAZAJ V NEZAVEDNO

Takšen način razreševanja tega vprašanja kratkoročno sicer vodi v olajšanje, saj se izognemo številnim težkim občutkom krivde, a pri tem naletimo na drug problem.

»K ozaveščenosti ne moremo brez bolečine. Ljudje bodo naredili vse, ne glede na to kako absurdno bo, da bi se izognili soočenju z lastno Dušo. «  — C.G. Jung

Ker gre za smer nasprotno polnejšemu ozaveščanju, ki prek potlačevanja širše resničnosti potiska ta vprašanja nazaj v nezavedno, mora ženska, ki se ga poslužuje zdaj ne le še bolj trdno verjeti, da je plod nezavestno bitje in da splav zanj ne predstavlja zavestnega bolečega doživljanja, ampak se mora zdaj tudi aktivno braniti pred informacijami, ki trdijo nasprotno.

Močnejši je torej nezaveden občutek krivde, zaradi preteklih namenskih ali spontanih splavov, močnejše mora paradoksalno biti zavestno prepričanje in celo javno, glasno udejstvovanje proti odvzemu te pravice.

Zagovor splava tako ne postane le intelektualno ali moralno vprašanje do nedotakljivosti ženskega telesa, ali boj proti cerkvenim institucijam ali patriarhalni družbi, temveč nezavedna nuja človeka, ki se bori proti lastnim globokim občutkom krivde in izgube ob preteklih splavih.

Takšna pozicija pa se lahko oblikuje tudi med nasprotnicami splava, tako da se ženska svojih občutkov krivde do splavov, ki jih je doživela ali pa nezavedno želela, znebi tako, da jih projicira na zagovornice splava, ter jih nato preganja in se bori proti »njihovim« nemoralnim stališčem.


KAJ SE SKRIVA ZA KATOLIŠKIM NASPROTOVANJEM PRAVICI DO SPLAVA

Na prvi pogled bi lahko rekli, da so katoličani eni izmed najbolj zavzetih nasprotnikov splava, predvsem zaradi številnih biblijskih doktrin, ki pričajo o svetosti in nedotakljivosti življenja.

kristusGloblji uvid kaže, da se v sami srčiki krščanske vere razkriva rojstvo – utelešenje Boga Jezusa Kristusa, ki naj bi brezmadežno spočet, se vseeno rodil kot človek, prek svoje zemeljske matere.

To je eden izmed razlogov, zakaj katoliška vera tako zelo poudarja svetost družine, otrok in rojstva in zakaj si je za svoj osrednji praznik izbrala Božič – Kristusovo rojstvo. Brez rojstva namreč ne bi bilo odrešenika in brez njega ne katoliške vere. S tega stališča je nasprotovanje splavu tudi boj za ohranitev rojstva, kot temelja katoliške vere.

A globlja analiza in poglobljeno razumevanje, med katerimi izstopa analiza transpersonalnega psihologa Carla Junga, je da krščanska biblija ne predstavlja le zapise zgodovinskih dogodkov, temveč predvsem natančne zemljevide notranjih duševnih pokrajin in opise procesov  psihospiritualne in arhetipske narave. S slednjimi naj bi se soočili predvsem v času rojstva, smrti in ob trenutkih globokih psihospiritualnih doživetij.

“Sam postati Kristus, je edino pravo sledenje Kristusu.” – Carl Jung

Ljudje, ki so s pomočjo poglobljenih duhovnih  ali psihoterapevtskih praks ali v času obsmrtnih doživetij, prišli v stik s temi procesi, so le te pogosto doživeli kot simbolno a hkrati nadvse intenzivno smrt in vstajenje jaza (ega), ki ju jo je praviloma spremljalo podoživetje lastnega biološkega rojstva, ter  popolna identifikacija z enim izmed arhetipskih junakov smrti in vstajenja.

Ne le pri katoličanih, temveč tudi pri ateistih, je bila izredno pogosta  identifikacija z Jezusom Kristusom ter podoživetje njegovega trpljenja in smrti na križu. Tej osebni notranji izkušnji smrti je takoj sledilo doživetje preporoda, vstajenje in soočenje z Izvorom vsega življenja, kar so spremljali občutki milosti, odrešitve in sreče izjemnih razsežnosti.

Uvid ljudi, ki so imeli možnost iti skozi ta notranji proces je bil, da so tudi v času svojega biološkega rojstva doživeli različico takšnega izkustva; bolečino, ki se je intenzivirala do izjemnih razsežnosti (potisk po porodnem kanalu), doživetje vseobsegajočega “konca”, “smrti” in “uničenju sveta” (zadnja faza poroda in konec odvisnega obstoja ploda) ter nato rojstvo, vstajenje, preporod in odrešitev (zadnja faza rojstva, prihod na svet).

Ateisti, ki so doživeli ta simbolni proces so se “spreobrnili” v smislu, da so spoznali, da ima katoliška vera pomembno mesto v svetu, ne toliko zaradi zgodovinskih dogodkov, ki jih opisuje, temveč predvsem zato, ker predstavlja izjemno dragocen opis notranje duhovni poti,  ki doživi vrh v simbolni smrti in vstajenju – procesu, ki je tudi izven krščanstva poznan v številnih drugih duhovnih gibanjih in ki predstavlja eno izmed najglobljih duševnih izkušenj, ki so človeštvu dosegljiva.

Če se vrnemo na vprašanje odnosa katoličanov do splava, lahko v tej novi luči vidimo, da zagovor življenja in nasprotovanje splavu ni le zagovor biblijske doktrine do svetosti življenja in boj za ohranitev biološkega rojstva, kot simbolnega centra katoliške vere, ampak na nezavedni ravni poskus katoličanov, da prek identifikacije z nerojenim plodom dosežejo osebni duhovni preporod, novo nebeško rojstvo, kar ni mogoče če bo plod pred rojstvom splavljen.

Žal pa takšna pozicija pomeni  nerazumevanje bistva duhovnega preporoda, ki je kot je spoznal Jung, ne biološki temveč duševni psihospiritualni proces in ki zahteva od vsakega posameznika, da se sam spusti in sooči z globinami nezavednega, ter sam doživi lastno križanje, smrt in nato novo duhovno rojstvo oz. vstajenje.

»Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi od zgoraj, ne more videti Božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.– Biblija, Jn 3,4

Dragoceni proces, ki pa zaradi nepopolnega in dobesednega razumevanja biblije ostaja večini katoličanov nedosegljiv. Vse kar jim ostane so prazni obredi, ki ne vodijo v nikakršno pravo duhovno izkušnjo, vera v posmrtno odrešenje in ideološki boji kot so boj proti splavu.

Pri tem spoznanju, pa seveda ne smemo zanemariti dejstva, da je lahko porod tudi za žensko duhovna izkušnja, ki daleč presega telesnost  in ki po svoji intenzivnosti lahko doseže takšne razsežnosti, da sproži globok Duhovni preporod tudi nje same.


STRAH PRED SMRTJO, KOT OBRAMBA PRED SPREJEMANJEM SPLAVA

Še ena možna interpretacija nezmožnosti, da sprejmemo spoznanje, da je zarodek zavestno bitje, ki lahko občuti bolečino in da kljub temu lahko dopuščamo ženskam vso pravico do splava, se ne skriva le v etiki, krivdi do preteklih splavov ali v katoliškem poskusu ohraniti temelje svoje vere, temveč zelo verjetno tudi v tem, da se takšna drža dotakne nezavednega spomina na lastno travmo rojstva, zavedanja lastne minljivosti in strahu pred smrtjo.

Psihiater Stanislav Grof je na podlagi svojih raziskav, kot smo prej omenili predpostavil, da je vsako rojstvo za plod ne le fiziološka temveč tudi psihološka travma, ki jo pogosto spremljajo občutki intenzivne panike, stiske, nemoči,  brezizhodnosti, kar doseže vrh v doživetju “konca sveta”  (konec idealnega okolja maternice) in osebnega “izničenja” (konec odvisnega življenja ploda kot “vodnega bitja”). Ti občutki  so na nek način lahko zelo podobni občutkom, ki jih sodeč po regresivnih raziskavah, doživlja plod ob splavu – to je nasilen konec svojega obstoja.

Ozaveščena drža, da je plod zavestno bitje, in da lahko kljub temu dopuščamo ženskam še naprej pravico do splava, ob razmisleku kaj to pomeni za plod, lahko v nas zbudi ta strašljiv spomin na lastno “izničenje” ob našem rojstvu, ki je prek projekcije lahko doživet tudi kot strah pred izničenjem celotne človeške vrste.

Ta eksistencialna občutenja skoraj praviloma spremlja globok nemir, ki ga je najlažje razrešiti tako, da se ljudje tako kot pri občutkih krivde zatečejo v eno ali drugo skrajno pozicijo, za ali proti splavu, in ki jo nato na pogosto precej agresiven način tudi branijo.

Zagovorniki splava se pred spominom na lastno travmo rojstva in zavedanjem lastne minljivosti torej branijo tako, da ne dopuščajo zavestne možnosti, da sta zarodek in plod lahko zavestno bitje (in zato tudi njihovo rojstvo ni bilo travmatično, saj ni bilo zavestno), medtem ko se »zagovorniki življenja« branijo tako, da skušajo preprečiti ženskam pravico do splava (in si zagotoviti, da bodo »preživeli« svoje lastno rojstvo, kot tudi zagotovili nadaljnji obstoj človeške vrste – dosegli nekakšno nesmrtnost).

Na obeh skrajnih pozicijah so ljudje torej varni, ne toliko en pred drugim, kot pred navalom vsebine iz lastnega nezavednega.

Ta obramba prične popuščati predvsem, če se en ali drugi začneta pomikati na sredino, kjer bi kot rečeno skupini bili pripravljeni sprejeti tako spoznanja perinatalne psihologije o zavestnem plodu, kot pri tem še vedno zavestno ohranili pravice žensk do svobodnega odločanja o njegovi končni usodi.

In če se torej na sami površini družbenih procesov ta konflikt kaže kot boj med pravicami žensk in pravicami nerojeni otrok, matriarhata naproti patriarhata, liberalnim naproti konservativnim vrednotam, je v globoko v vsakem človeku to lahko predvsem boj proti dejstvu lastne minljivosti.

Pri tem spoznanju pa vseeno ne smemo pozabiti, da ima ta konflikt na vsakdanji ravni vseeno pomembne družbene posledice za vsako žensko, ki pa lahko le v celoti ozaveščen vodi v pomembne družbene spremembe in zaradi česar ne bi smel ostati nezaveden.


TRETJA POZICIJA – PRESEGANJE POLARIZACIJE ZA ALI PROTI

Če ostanemo fiksirani znotraj polarizacije na polu za ali proti splavu, smo na nek način na račun širše ozaveščenosti uspeli umiriti in kontrolirati notranje nezavedno.

A pri tem smo pri tem žal tudi zamudili priložnost, da bi s spoznanji pre- in perinatalne psihologije doprinesli k številnim pozitivnim spremembam, ki bi vodile v neprimerno večjo kvaliteto našega življenja, kot tudi življenja naših potomcev in celotne družbe prihodnosti.

Višja ozaveščenost bi namreč kot pravi Ana Drevenšek, avtorica in dula (obporodna spremljevalka), vodila v novo obliko doživljanja sebe, medosebnih odnosov in spolnosti.

Spolnost bi bila v luči novega zavedanja veliko bolj neodtujljivo povezana s spoznanjem, da gre pri njej ne le za biološki, temveč tudi za duhovni akt stvarjenja novega življenja in da duševno stanje obeh partnerjev pri spočetju zato igra izredno pomembno vlogo,  na prihodnje življenje otroka. Zato je  nujno, da je vsako spočetje karseda zavestno.

Tega se intuitivno zavedajo tudi številna plemenska ljudstva širom sveta, ki se za spočetje otroka odločajo šele kot ženska »zasliši« glas duše, ki se želi utelesiti v njej in hkrati začuti globoko notranjo pripravljenost nanj.

To širša zavest, bi ravno tako vodila v veliko bolj sočutno skrb do matere med celotno nosečnostjo in seveda oblikovanje veliko bolj humanih in ljubečih porodov. Otroka tako ne bi dočakali v sterilnem medicinskem okolju, kjer se proces poroda vse prepogosto obravnava kot medicinsko krizo, temveč v toplem in varnem okolju morebiti lastnega doma, v ljubeči prisotnosti očeta, babice in dule. Po možnosti bi rojstvo potekalo v vodi, kjer bi otrok prišel iz enega toplega, vodnega okolja v drugega in pri čemer bi bile posledice travme rojstva veliko manj izrazite.

Raziskave pre- in perinatalne psihologije kažejo, da ima takšen pristop izredno  pozitivne in dolgoročne, tako fiziološke kot duševne koristi ne le za mati, temveč predvsem za novorojenega otroka.

Če so bili obdobje razvoja v maternici, porod in zgodnje izkušnje po rojstvu pozitivne,  ljudje skozi vse življenje ohranjajo zaupanje do drugih ljudi, do sveta in globok stik z duhovno naravo stvarstva iz katere so izšli. Če pa so bile te zgodnje izkušnje negativne, potem je tudi kasnejše življenje praviloma težko in nezadovoljivo, saj jih vseskozi spremlja odmev teh zgodnjih travm.

Zaradi tega je izredno pomembno, da pride do sprememb v tudi širšem medicinskem okolju, njih pa je  moč upravičiti le ob temeljnem sprejemanju spoznanj pre- in perinatalne psihologije, da so zarodek, plod in novorojeni dojenček skozi ves svoj obstoj zavestna bitja in da so način spočetja, doživljanje v nosečnosti, ter način poroda zanj izrednega pomena.

Odločitev za ali proti splavu, bi tako kot odločitev o spolnosti in družini, še naprej morala ostati svobodna, nedotakljiva pravica vseh žensk, brez vmešavanja družbenih, političnih ali verskih ideologij. Kljub temu pa je pomembno, da je ta odločitev  sprejeta na podlagi vseh dejstev in polne ozaveščenosti kaj splav v resnici pomeni, tako za žensko, kot za zavestni plod, ter globokemu zavedanju, da svoboda njenih odločitev nosi tudi pomembno odgovornost in težo s katero bo morala živeti vse življenje. Zaradi tega je tudi toliko bolj pomembno izobraževanje mladostnikov, ne le z medicinskimi, temveč tudi s psihološkimi in duhovnimi vidiki spolnosti.

“Če bi živeli v družbi, ki ceni žensko avtonomijo in v kateri tako moški kot ženske skupaj prakticirajo varno spolnost, potem vprašanje o splavu ne bi bilo potrebno.” -Christiane Northrup

Če želimo torej kot človeštvo priti do te višje ozaveščenosti in prepotrebnih družbenih sprememb, se moramo nujno dvigniti nad omejene pozicije ideološkega boja za in proti splavu. To pa najprej pomeni ozaveščanje in soočenje z nezavednimi vsebinami, kot so občutki krivde, zgrešeni duhovni nameni in ozaveščanje strahov pred lastno minljivostjo.

Šele zatem bomo zmožni sprejeti vsa ta nova spoznanja v njihovi celoti, se resnično dvigniti v ozaveščenosti in posledično preoblikovati naš svet na način  kjer debata o splavu ne bo več potrebna, saj bodo vsi otroci  spočeti in rojeni zavestno, v spoštovanju, ljubezni in miru in bodo zaradi tega lahko zgradili družbo na temelju istih teh vrednot, ki jih bodo nosili in prepoznali kot osnovni, prvi odtis življenja iz katerega so izšli.

 

 Hvala Ani Drevenšek za nasvete in predloge ob sestavi članka.

Priporočeno branje in ogled:

Avtor: Marko Vide. Objavljeno na Osmahisa.com (2016).