couple1Ljubezen. Vsi hrepenimo po ljubezni, po občutenju, da smo takšni kot smo popolnoma sprejeti in vredni. Na globlji ravni našega bitja si želimo, da bi se lahko popolnoma sprostili in predali v objemu nečesa višjega, močnejšega in absolutno ljubečega. Da bi lahko odvrgli vse svoje skrbi in naprezanja in se sprostili v mehkobi nekoga, ki nas brezpogojno ljubi.

Medtem ko mistiki in duhovni učitelji vseh vekov trdijo, da je Ljubezen naša najgloblja resnica in najvišja narava, je za večino veliko bolj pomembnejša vsakdanja medosebna ljubezen, kakor jo doživljajo v partnerskih odnosih s pomembnimi drugimi.

A ta medosebna ali romantična ljubezen je vse prepogosto prepletena s konflikti, nerazumevanjem, nepopolnostjo in v končni fazi tudi v najboljšem primeru z nekakšno globljo neizpolnjenostjo. Razen za kratek čas v začetnem najbolj intenzivnem romantičnem zbliževanju, se zdi, da je prava ljubezen nedosegljiv ideal, ki ga v človeških odnosih enostavno ni moč doseči in vzdrževati na način, da bi nas lahko popolnoma zadovoljil.

Ampak, če je to res zakaj se naše srce vedno znova in znova vrača v to najgloblje hrepenenje po popolni medosebni izpolnitvi, za katerega intuitivno vemo, da bi moralo biti mogoče?

Božja ljubezen

Mistiki nas učijo, da je naša najgloblja resnica, naša najgloblja bit, temeljni izvor iz katerega prihajamo in h kateremu se ob smrti vračamo Božanski, katerega narava je brezmejna, brezpogojna Ljubezen, ki iz ljubezni ustvarja in vzdržuje vse svoje stvarstvo in vse ljudi, živali, rastline in vsa druga bitja.

Klasične patriarhalne religije, ki temeljijo na moškem Bogu kot Očetu govorijo o naši prirojeni grešnosti in potrebi, da si s svojem ravnanjem in podložnostjo izborimo Božjo ljubezen, ki pa jo lahko prav tako tudi izgubimo. Starejše matriarhalne religije govorijo o ženski Boginji ali Materi, ki ljubi svoje stvarstvo in vse nas kot pravi mati, brezpogojno in ljubeče in ničesar kar lahko naredimo, ne more povzročiti, da bi lahko izgubili njeno ljubezen.

Največji mistični uvidi sicer govorijo, da Božansko v svojem najglobljem sebstvu presega in hkrati vsebuje vse polarnosti, torej tudi delitve na moško ali žensko, a da je način na kateri ljubi vseeno bolj podobno ljubezni matere kot pa očeta. Vse kar je ustvarjeno je namreč ljubljeno brezpogojno in brezmadežno in ničesar kar storimo ali ne storimo ne more spremeniti naše temeljne vrednosti po tem, da smo brezpogojno ljubljeni.

christA če Božja narava res Ljubezen in če nas Božje res brezpogojno ljubi, zakaj je na svetu toliko trpljenja, teme, izkoriščanja? Ali ni to v nasprotju z našo vero v Božje kot neskončno dobro in vsemogočno bitje, ki ne bi dovolilo trpljenja tistim, ki jih resnično ljubi?

Za odgovor na to vprašanje moramo poglobiti naše razmišljanje o tem kaj Božje je in čemu je ta svet ustvarjen. V preprosti različici razumevanja sveta znotraj večine Abrahamskih religij, med katere spada tudi krščanstvo, je Bog neskončno dobro, vsemogočno bitje, ki je ustvarilo ta svet in vse življenje v njem. V tem svetu se je v nasprotju z božjo voljo pojavilo zlo, ki ga uteleša Satan ali hudič in ki je razlog vsemu hudemu in zlu. A če je bog vsemogočni se vseeno postavlja vprašanje zakaj potem dopušča tako hudiča kot tudi zlo?

Eden izmed pomembnejših odgovorov na to vprašanje, do katerega so se dokopali mistiki in duhovni mojstri večine religij je ta, da je naš svet ustvarjen iz ‘praznine’ in zaradi tega zahteva, da ima vsaka stvaritev znotraj njega tudi svoj nasprotni pol.

Noč je namreč mogoča le zato, ker obstaja dan. Desna ima pomen le zato, ker obstaja leva. Moški le zato ker obstaja ženska. Kadar ustvarjamo iz nič, ne more biti drugače kot da ob vsaki ustvarjeni stvari ustvarimo tudi njeno nasprotje. Brez njenega nasprotja, bi vsaka stvar prenehala obstajati. Kako le bi lahko ustvarili noč in temo, brez dneva in svetlobe? Po čem bi jo prepoznali kot noč? Le v perspektivi njenega nasprotja jo lahko razumemo in spoznavamo kot tako. Brez svojega nasprotja vse preprosto izgine.

Dan in noč sta na zunaj sovražnika;
Vendar oba izpolnjujeta en namen,
Ko vsak ljubi drugega, da bi opravila svoje skupno delo.
Brez Noči bi narava Človeka ne prejela dohodka
In Dan bi ne mogel ničesar potrošiti.
~  Rumi

Tako lahko kar je dobro spoznavamo le zato, ker poznamo to kar je zlo. Ljubezen, ker poznamo sovraštvo. Bližino ker poznamo oddaljenost. Božje tako ne le da dopušča trpljenje, ampak ga je ustvarilo in ga potrebuje kot nujni sestavni del svojega stvarstva in ne zaradi tega, ker smo grešni ali ker bi bilo z nami karkoli narobe.

Ta pogled pa zahteva od nas, da presežemo našo enostavno predstavo o svetu in na to kaj Božje bitje vse je. Otroci do določene razvojne stopnje niso zmožni držati v zavesti pozicije, da so njihovi starši od katerih so življenjsko odvisni lahko hkrati dobri in ljubeči, kot občasno tudi manj skrbni, manj dobri in nepopolni. Potreben je velik razvojni preskok, da razvijejo sposobnost uvideti starša kot nekoga, ki vsebuje tako dobro kot slabo.

Na podoben način bomo morali tudi ljudje na določeni stopnji duhovnega razvoja spoznati, da je Božje hkrati neskončno dobro in ljubeče, a da ima vseeno tudi lastnosti, ki bi jih iz naše pozicije označili kot slabe, zle in uničujoče. Dokler tega ne bomo mogli sprejeti, bomo morali vse te senčne lastnosti Božjega projicirati na pojavo od Božjega ločenega hudiča.

“Lahko je ljubiti Boga v vsem kar je lepo. A globlje spoznanje od mene zahteva, da Boga sprejmem v vseh stvareh.”  ~ sv. Frančišek

Vse to pa ne pomeni, da temeljna narava Božjega ni Ljubezen. Pomeni le, da je ta Ljubezen večja in obširnejša od naših največjih predstav o njej in da ne le presega vse trpljenje, temveč da v sredini Božjega srca zaobjema, drži in zdravi vso bolečino tega sveta.

Medosebna ljubezen

V naši vsakodnevni zemeljski resničnosti ljubezen poznamo predvsem kot doživetje romantične ljubezni. Ob pravem partnerju in v ljubečem razmerju se naše srce odpre in napolni z ljubeznijo, toplino, mehkobo in srečo, ki osmisli naše življenje in ga dvigne nad vsakodnevno sivino življenja. Ob tem postanejo vse male stvari v življenju prečudovite, vsi dnevi prelepi, vse ovire zmožne preseganja.

Ta občutenja ljubezni so lahko tako silovita in vseobsegajoča, da lahko postanemo odvisni od partnerja za katerega sklepamo, da predstavlja vir naše na novo odkrite sreče.

romeojuliaTo sklepanje ne temelji le na tem, da so naša občutenja najintenzivnejša v bližini partnerja, temveč tudi na tem, da smo ljudje odnosna bitja, ki smo se ljubezni učili od drugih – začenši z našimi starši. Iz te primarne izkušnje, ko smo bili kot otroci brezpogojno ljubljeni nas večina sklepa, da so drugi izvor ljubezni in da nam lahko le drugi podelijo izkušnjo biti ljubljen.

V bližini ljubečega partnerja smo torej blaženi, v njegovi odsotnosti zapademo v trpljenje. A če postanemo tako odvisni od nekoga, smo nekomu ne le predali vso svojo moč, temveč smo drugo osebo spremenili v objekt, ki izpolnjuje naše najgloblje hrepenenje. In ta objekt moramo v strahu pred izgubo nujno zaščititi, spremeniti v našo lastnino, omejiti njegovo gibanje, saj si ne moremo privoščiti, da nas zapusti.

Duhovni učitelj Osho je to, da drugega uporabimo kot sredstvo označil za najbolj nemoralno dejanje v obstoju. Prava ljubezen je v najčistejši obliki namreč deljenje radosti, ki ničesar ne zahteva in ničesar ne pričakuje. Ljubezen bi morala biti brez ega, brez posesivnosti, brez ljubosumja in brez odvisnosti.

A tudi, če zmoremo preseči to odvisnost in partnerja ljubiti na karseda ljubeč in neposesiven način, ta občutenja vznesenosti vseeno ne morejo trajati večno. Tudi v najboljših primerih nas partner namreč ne more vedno ljubiti tako kot si želimo ali potrebujemo in neizbežno je, da bo v partnerstvu prihajalo do nerazumevanj, konfliktov in odpiranju ran en drugega. Vse to pogosto vodi v občutenje, da nas partner ne ljubi dovolj ali da ni pravi partner in da moramo poiskati bolj primeren vir izpopolnjujoče ljubezni.

V mnogih primerih se partnerje res razideta, ker pogosto napačno ugotovita, da nista bila “prava” en za drugega in praviloma nato le ponovita isti neizpolnjen proces z drugim partnerjem. V nekaterih primerih se skozi osebno ali partnersko psihoterapijo lotita odkrivanja in zdravljenja svojih otroških ran in projekcij, za katere menita da predstavljajo temeljni vir njunih konfliktov in nezadovoljstva. V luči te psihološke paradigme namreč naše nezavedno išče partnerje, ki so najbolj podobni našim staršem in s katerimi bomo tako lahko najhitreje ozavestili in ozdravili naše najzgodnejše odnosne rane.

A večina psihoterapevtskih pristopov tu ne pride do dna našega problema in zato tudi ne ponuja trajne rešitve.

Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale. In ko bi imel dar preroštva in ko bi poznal vse skrivnosti in imel vse spoznanje in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa bi ne imel, nisem nič. In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi.  ~ 1. pismo Korinčanom 13

Bolj ortodoksne psihoanalitične psihoterapije smatrajo, da je naše hrepenenje po brezpogojni ljubezni ostanek zgodnje otroške želje po popolnem staršu, ki nima kaj iskati v odraslem človeku in ki se mu je za celovito in zdravo življenje nujno potrebno odpovedati. Druge bolj humanistično usmerjene psihoterapije smatrajo, da je to hrepenenje pomemben motivacijski vir in da je ne le moč v veliki večini predelati zgodnje otroške rane temveč tudi razviti polne, ljubeče odnose z drugimi odraslimi, ki morebiti ne bodo popolni, bodo pa dovolj polni, da nas zadovoljijo.

A tudi v najbolj popolnih medosebnih odnosih, ki nastanejo tudi po najbolj uspešnih psihoterapijah, srce še vedno hrepeni po nečem neizrekljivem. Tudi sama partnerja pogosto ne vesta po čem in se zato pogosto ujameta v različne partnerske projekte s katerimi menita, da bodo izpolnili to hrepenenje; ‘izboljšavah’ en drugega, tantričnem seksu, otrocih, hiši, eksotičnih potovanjih.

A kar v resnici zmanjka temu je drugi pol življenjske resnice, ki ga odkriva hrepenenje srca in ki ga ne more zadovoljiti niti najbolj popolno partnerstvo.

meditationLjudje namreč nismo le telesna in biološka bitja, temveč imamo tudi svojo duhovno bit, saj izviramo iz Božjega in naše najgloblje hrepenenje je v resnici želja po preseganju našega občutka ločenosti. Napaka, ki jo storimo je ta, da od drugih pričakujemo nekaj, kar nam lahko da le Božje. Le Božja ljubezen lahko zadovolji naše najgloblje hrepenenje po brezmejni, brezpogojni, neskončni ljubezni, ki nas v popolnosti sprejema in ljubi takšne kot smo.

Kadar zmoremo v svojem srcu priti v stik s to Ljubeznijo postanemo izpolnjeni, začutimo globok mir, srečo, toplino, mehkobo in svetlobo, ki začne v občutenju prekipevati iz globin našega srca in ki si ne želi drugega kot ljubiti in razdajati se. Potem do partnerjev in drugih ne nastopamo več kot berači z brezmejno luknjo, ki jo je potrebno napolniti, temveč kot bogataši, kot neusahljivi prekipevajoči se izvir, katerega edini cilj je podeliti svojo na novo odkrito polnost in bogastvo z drugimi.

Zato je tako zelo pomembno, da proces iskanja ljubečega partnerstva in izpolnitve v njem ni le psihoterapevtski ali le spiritualen, temveč da postane psihospiritualen. V psihoterapevtskem procesu bomo tako lahko predelali vsebine, ki nam preprečujejo vzpostavljati zdrave odnose z drugimi in ozdravili rane, ki nam preprečujejo da odpremo naša srca, v komplementarnem duhovnem procesu, pa bomo spoznali pravo naravo našega bitja in se odprli neskončni ljubezni, ki se vseskozi steka k nam.

Najlepši in najbolj izpolnjeni medosebni odnosi tako nastanejo med dvema izpolnjenema partnerjema, ki ne iščeta sreče primarno en v drugem, ampak si želita svojo že obstoječo srečo podeliti en z drugim in jo v partnerstvu le nadgraditi. Višja narava takšnega partnerstva se nato razkrije tudi v tem, da le to za razliko od klasičnih partnerstev ne ohranja svoje egocentričnosti in zaprtosti pred ostalim svetom, temveč da partnerja svojo srečo in ljubezen delita na vse ljudi in občestvo okoli sebe, saj v Ljubezni spoznata, da nismo vsi le bratje in sestre, ampak da smo v najgloblji resnici vsi Eno, Božansko bitje, ki v Ljubezni živi in se razdaja samemu sebi.

Duhovni učitelj in psihoterapevt John Welwood pravi, da brez takšne zveze med dvema bitjema, dva ega lahko le zarotniško nadaljujeta stare, navajene načine vedenja in da njun odnos lahko postane le prazna lupina ali pa celo ječa.

Zakaj se zapremo pred božjo ljubeznijo?

Božja ljubezen nam je vedno na voljo in vedno sije na nas iz svojega temeljnega izvora in nam je vedno dosegljiva v globinah našega srca. Problem zaradi katerega tega ne čutimo je, da smo zaprli svoje srce, pred seboj, pred drugimi in pred svetom. Živimo namreč v družbi, kjer cenimo “debelo kožo”, kar pa je lepši izraz za zaprto srce.

environmentLjudje, ki imajo odprta srca skozi katera se svobodno pretaka ljubezen, ne bodo nikoli izkoriščali en drugega, ne bodo nikoli vodili vojne en proti drugemu, ne bodo nikoli uničevali okolja v katerem živijo in ne bodo nikoli zmožni uničenja, ki ga ljudje zaprtih src s takšno lahkostjo razsajajo po vsem svetu. Zato moderna družba ne prenaša ljudi s pretirano odprtimi srci, saj lahko le tako nadaljuje svoj nemoten obstoj.  In tako zapiramo srca našim otrokom od spočetja dalje, prek samega procesa nasilnega rojstva, do obrezovanja dečkov in deklic, do zatiranja naravnih nagonov in želja, psihičnih in telesnih zlorab ter avtoritativne vzgoje in izobraževanja.

Kljub vsemu pa večina staršev po svojih najboljših močeh še vedno ljubi svoje otroke in to ljubeče občestvo je dovolj, da otrok prek ljubezni staršev ostane vsaj delno povezan z ljubeznijo iz katere je izšel. Če je otrok namreč spočet v ljubezni, pričakovan v ljubezni, sprejet na ta svet v ljubezni in nato vzgajan v ljubezni potem njegovo srce ostane odprto in skozenj ostane povezan s svojo najglobljo Božjo naravo, ki je čista neomajna ljubezen.

Če pa je katerikoli izmed teh temeljnih pogojev ljubečega sprejemanja manjkajoč, potem se bo njegovo srce pričelo zapirati in pomaknil se bo dlje in dlje od svoje pravice resnične narave. Večina naših staršev in vzgojiteljev je nepopolnih in le redki imajo svoja srca odprta v vsej svoji polnosti, zato so nas navkljub vsej svoji ljubezni zmožni ljubiti le nepopolno. Ob hkratnim pritiskom družbe po “debeli koži” smo tako tudi mi zaprli srce in se osiromašili. In od Ljubezni osiromašeno življenje ne more trajno izpolniti nikakršna zabava, potrošnja, seks ali obsedeno iskanje v partnerstvih.

Kako se torej odpreti božji ljubezni?

Božji ljubezni se lahko, razen v primerih izjemnih duhovnih praks in v najglobljih procesih transformacije, v vsakdanjem življenju odpremo tako, da si dovolimo odpreti srce. Najlažja in najsvetlejša pot je pot romantične ljubezni in pa tudi ljubezni do naših otrok ali drugih bližnjih.

Na poti romantične ljubezni nam življenje občasno nakloni blagoslov srečanja z nekom, ki se nas zaradi svoje notranje in zunanje lepote izjemno dotakne in nam omogoči, da se nam odpre srce prek katerega steče božanska ljubezen. Če je naš cilj odpreti se viru ljubezni, potem je pomembno da umaknemo svoje projekcije iz osebe, ki je sprožila ta občutenja in pozornost preusmerimo na samo občutenje ljubezni in hrepenenja v središču našega srca.

Dolgotrajna in poglobljena praksa takšne narave vodi v poglabljanje tega kanala in možnost, da k drugemu ne prihajamo zahtevajoč njegovo ljubezen, temveč nasprotno kot kralji, ki se želimo razdajati v ljubezni.

Druga težja pot je pot trpljenja. Kadar se v življenju znajdemo v izjemnem trpljenju, je pomembno da svojo pozornost ravno tako usmerimo na svoje srce. To bo ponavadi boleče, težko, ukleščeno ali krvaveče v izjemni žalosti. Če bomo uspeli dolgotrajno vztrajati v lebdeči ljubeči pozornosti in bolečini navkljub skušali sprejeti in zaobjeti ta občutenja, bo bolečina slej ko prej razbila grobi oklep okrog srca in znotraj bomo našli neizmeren vir neskončne Ljubezni, ki v svoji dobroti zaobjema in presega vso bolečino.

Preplet osebne in božje ljubezni

V luči zgornjega bi lahko rekli, da je Božanska Ljubezen tista prava, ki naj bi jo iskali in ki naj bi presegla nepopolno človeško ljubezen. Videti je tudi, da bi lahko ta ljubezen v celoti nadomestila človeško potrebo po medsebojni bližini in intimnih odnosih.

loversA to še zdaleč ni tako. Temeljna resnica stvarstva je v medsebojni povezanost in odvisnosti vseh in vsega. Človeška ljubezen tako ne le da ni samo bledi odsev Božanske Ljubezni, temveč je njena najvišja manifestacija.

Absolutno Božansko je v svoji brezmejnosti sicer popolno, a samo, Eno brez drugega, polno možnosti a izrazno prazno. Za svojo izpopolnjenje in deljenje samega sebe v ljubezni nujno potrebuje svet, potrebuje drugega, potrebuje nas skozi katere se lahko nato izraža in spoznava globino svoje ljubezni in ustvarjalnosti.

Le človeške oči lahko Božjemu dajo izkušnjo hrepenečega, toplega in nežnega stremljenja v oči drugega ljubega človeka. Le znotraj dvoje človeških teles lahko izkusi dvojnost duha in materije, moškega in ženske, nebes in zemlje, ki se v ljubljenju združita v eno. Samo v omejenem človeškem lahko Božansko doživi hrepenečo osebno ljubezen, kjer dve osebi uvidita neskončno lepoto en drugega. Človeška ljubezen je torej kljub svoji navidezni nepopolnosti, naša najvišja naloga in najvišji dar Božjemu, saj lahko le prek nas izrazi svojo neizmerno ljubezen.

“Bog potrebuje človeka, da postane zavesten, tako kot potrebuje omejitve časa in prostora. Naj bomo torej zanj omejitve v času in prostoru, zemeljski tabernakelj.”  ~  Carl Gustav Jung

Zablode in darovi romantične ljubezni

Romantična ljubezen nam s tem, ko nam vsaj začasno odpre srce in nas poveže z božansko Ljubeznijo omogoči, da uvidimo, da je lahko življenje veliko bolj globoko in lepše kot pa sivina vsakdanjega življenja. Napaka, ki jo storimo je ta, da vir teh občutenj pripišemo našemu partnerju, ne uvidimo pa da je bil/a le ključ, ki je odprl zaklad našega srca prek katerega je pritekla Božanska Ljubezen in nam odprla oči za pravo naravo našega bitja. Ljubezen nas namreč ne oslepi in nam ne natakne rožnatih očal, temveč nam nasprotno dvigne siva očala za katere smatramo, da nam izostrujejo pravi pogled na svet.

rebirthLjubimci imajo torej prav, ko pravijo da je življenje brez ljubezni nevredno življenja, saj so takrat v stiku z najglobljo Resnico.

A kar ljubimci zgrešijo in mistični ljubimci Božjega doživljajo in vedo je, da je Ljubezen vedno tam, če imamo partnerja ali ne, da Ljubezen vedno preveva vse stvarstvo, ga vzdržuje, ohranja in prenavlja. Kar je nevredno življenja je sivo življenje v katerem smo tej resnici zaprli svoje srce, da bi se ubranili pred bolečinami tega sveta.

Romantična ljubezen je tudi priložnost, da uvidimo da vse naše hrepenenje po zlitju, združevanju moškega in ženskega principa v nas, temelji na globljem duševnem hrepenenju, po tem da spoznamo in sprejmemo sebe v vsej svoji raznolikosti , v najvišji možni globini, da postanemo celota, ki zaobjema vse nasprotne pole in v najvišjem in najglobljem duhovnem izkustvu presežemo vso ločenost, da torej dosežemo to spajanje ne le na našem individualnem, temveč na najvišjem transcendentalnem nivoju – da spoznamo sebe ne kot mali jaz, temveč kot Božanski Jaz, kot Eno, ki je tako dobro in zlo, kot svetloba in tema, kot rojstvo in smrt, kot moško in žensko in v končni fazi kot neskončno bitje, ki vsebuje in hkrati presega vse dualnosti, kot Jahve; kot “Jaz sem, tisti ki sem”… kot veter, ki šepeče Resnico na veke vekomaj.


Priporočeno branje:

  • Stanislav Grof: The Cosmic Game: Explorations of the Frontiers of Human Consciousness
  • John Haule: Divine Madness: Archetypes of Romantic Love
  • John Welwood: Perfect Love, Imperfect Relationships
  • John Welwood: Potovanje srca
  • Osho: Ljubeče bivanje
  • Erich Fromm: Umetnost ljubezni

 

Avtor: Marko Vide. Objavljeno na Osmahisa.com (2016).