Kaj so psihedeliki?

top-psychedelic2

Ena izmed najbolj globokih izkušenj, ki nam je ljudem dosegljiva in ki se v svoji intenzivnosti lahko primerja le še z izkušnjo rojstva, smrti in spolnosti, je zagotovo psihedelična izkušnja.                

Psihedelično izkušnjo je mogoče doživeti ob zaužitju psihedelikov, naravnih ali umetnih snovi za katere je značilno, da v človeškem umu povzročijo izredno intenzivno spremembo zavesti, ki se praviloma izrazi v obliki vizij, katerih vsebine izvirajo iz osebnega, kolektivnega in transcendentalnega nezavednega.

Za razliko od alkohola, zahodni družbi najbolj znane snovi, ki ravno tako sproži spremembo zaznavanja, psihedeliki zavesti ne zožijo, temveč jo začasno razširijo in tako omogočijo posamezniku, da ob izredno jasnem umu pridobi nove, globlje uvide v naravo osebnih in medosebnih duševnih procesov kot tudi globlje uvide v samo duhovno naravo stvarstva.

“Življenje v odsotnosti psihedelične izkušnje je življenje trivilizirano, življenje zanikano, življenje zasužnjenega ega.” ~ Terence McKenna

Zaradi slednjega jih nekateri imenujejo kar enteogeni (kar pomeni »zmanifestirati Božje znotraj sebe«), sveta zdravila, zakramenti ali hrana bogov.

Arhaična/poganska uporaba psihedelikov

Ayahuasca, svete ali čarobne gobe, sveti kaktusi vrste pejotl in san pedro ter korenina afriške grmovnice iboga spadajo med najbolj znane naravne psihedelike, ki jih človeštvo pozna in uporablja že dolga tisočletja, praviloma v sklopu šamanskih obredov in sicer za namene telesnega in duševnega zdravljenja ter ob pomembnih obredih prehodov.

shamanism2Po mnenju nekaterih zgodovinarjev in antropologov prestavljajo psihedelične izkušnje prvi stik človeštva z duhovnim svetom, na podlagi katerih so se nato oblikovale prve oblike duhovnosti in verovanj.

Žal pa je bila njihova uporaba, skupaj z drugimi skrivnostmi poganskih obredov in verovanj, s pokristjevanjem in nasilnim pregonom skorajda v celoti izbrisana in se je ohranila le še na najbolj težko dostopnih kotičkih  amazonskega pragozda, mehiškega višavja in osrednje Afrike.

Moderna zgodovina psihedelikov

Tako so za zahodnega človeka psihedeliki ostali skrivnost vse do začetka 20. stoletja, ko so v Mehiki odkrili še živeči kult svetega kaktusa, nato pa sredi stoletja še kult svetih gob. Ta izredna odkritja pa je v zahodni znanosti zasenčilo odkritje v laboratorijih farmacevtskega podjetja Sandoz, kjer so leta 1938 naključno sintetizirali LSD, prvi umetni psihedelik, ki je v nadaljnjih desetletjih postal eno najbolj uporabnih zdravil v t.i. psihedelični psihoterapiji.

psihoterapijaPsihedelična psihoterapija je oblika duševnega zdravljenja, v kateri pacient v varnem okolju in pod nadzorom psihoterapevta zaužije psihedelično zdravilo, se uleže in z zaprtimi očmi za nekaj ur v celoti prepusti notranji izkušnji, ki jo pogosto spremljajo vizije, spomini iz otroštva, podoživljanje izkustva rojstva, izkustvo smrti in preporoda ega, podoživljanje preteklih življenj, ipd.

Psihoterapevti tistih dni so ugotovili, da imajo te izkušnje lahko izredno zdravilno vrednost in so zato LSD uporabljali za zdravljenje ne le nevrotičnih obolenj s simptomi depresije in anksioznosti, temveč tudi za težje oblike odvisnosti in celo za psihotične in osebnostne motnje.

Navdušenje nad psihedeliki pa si kmalu niso več delili le v omejenih psihiatričnih, umetniških in bohemskih krogih, temveč je njihova uporaba prodrla tudi med splošno populacijo predvsem mladih in pri tem sovpadla z revolucionarnimi vrenji 1970-ih; protivojnim gibanjem, prvimi ekološkimi gibanji, seksualno in feministično revolucijo ter številnimi protivladnimi protesti.

hippyPsihedeliki v svoji izkušnji namreč ne vodijo le v možnost duševne ozdravitve, globoke duhovne uvide in poglobitev umetniških tendenc, temveč lahko povzročijo tudi razpad starih družbenih vzorcev, vlog in mask. Njihova uporaba med mladimi je tako le še poglobila generacijski prepad in napade na tedanje družbene strukture in vladajoče centre moči, kar pa je posledično vodilo v močan odpor in dejstvo, da so v začetku 1970-ih skoraj vse države sveta psihedelike uvrstile na seznam prepovedanih drog in sprožile še danes trajajočo »vojno proti drogam«.

Ta zakonska prepoved je povzročila konec vseh znanstvenih raziskav v sklopu psihedelične psihoterapije ni pa zatrla same uporabo psihedelikov, ki se je neomejeno nadaljevala v manjših subkulturnih krogih, njihovo uporabno vrednost pa so promovirali celo ljudje kot so glasbenik Sting, nekdanji direktor Appla Steve Jobs, dobitnik Nobelove nagrade za medicino Francis Crick,  igralka Susan Sarandon in številni drugi.

Psihedelična renesansa

Vlada ZDA je raziskovalno prepoved psihedelikov dvignila konec 20. stoletja, kar je vodilo v številne nove raziskave na tem področju in sicer predvsem v ZDA, Švici, Izraelu in Češki republiki. Te raziskave so ponovno potrdile, da gre za varna orodja, ki so lahko izredno učinkovita za zdravljenje najrazličnejših duševnih motenj. V ZDA lahko tako pričakujejo, da bo zdravljenje posttravmatske motnje s psihedeličnim zdravilom MDMA popolnoma zakonito že v naslednjih 5 letih (okoli leta 2020).

Dolgoletna raziskovalna in splošna zakonska prepoved psihedelikov pa je žal vseeno pripeljala do tega, da danes večina psihoterapevtov in psihiatrov ne le, da ne pozna njihove izredne uporabne vrednosti, temveč jih smatra za nekoristne ali celo škodljive, njihove stranske učinke pa na podlagi izsledkov psihedelične psihoterapije ne zdravi na pravilen način, saj jih s psihiatričnimi zdravili le zamrzne in v tem stanju trajno vzdržuje, ne pa tudi razreši.

ayashamanPoleg samega preporoda znanstvenih raziskav pa je izredno pomemben element psihedelične renesanse postala tudi izjemna popularizacija ayahuasce, psihedeličnega zvarka iz amazonskega pragozda, ki ga lokalna plemena za zdravilne in duhovne namene uporabljajo že tisočletja, do konca 20. stoletja pa je bil drugod po svetu večinoma neznan. Od leta 2000 dalje pa se je njena prepoznavnost in uporaba močno razširila, tako da danes Peru predstavlja nov duhovni center kamor številčno potujejo ljudje iz celega sveta, da bi imeli priložnost zaužiti ayahuasca v svojem naravnem okolju, številne skupine pa so njeno uporabo ponesle tudi izven Južne Amerike in jo je tako danes moč najti skorajda v vseh državah zahodnega sveta.

Navkljub temu, da psihedeliki še vedno ostajajo na seznamu prepovedanih drog, so številna sodišča širom sveta priznala in dovolila versko uporabo ayahuasce in kaktusa pejotla, kadar le ta poteka znotraj uradno registriranih verskih skupin kot sta npr. Santo Daime in Native American Church.

Varnost in nevarnost psihedelikov

Nove znanstvene študije, kot tudi izkušnje psihedelične psihoterapije iz 1960-ih in 1970-ih let kažejo, da so psihedeliki večinoma varni in da ob pravilni rabi ne predstavljajo nevarnosti organskih poškodb in ne povzročajo odvisnosti.

Glavna nevarnost pri njihovi uporabi ostaja dejstvo, da so še vedno prepovedani in jih je zato moč dobiti le na črnem trgu, kar pomeni, da sta predvsem pri sintetičnih oblikah njihova čistoča in vsebnost neznana, kar lahko vodi v uporabo nevarnih snovi, ki niso to kar uporabnik misli, da so.

alexdyingPomembno pa je tudi vedeti, da v duševnem smislu predstavljajo nevarnost v tem, da močno spremenijo zaznavanje sebe in sveta, zaradi česar lahko vodijo v samopoškodbe, če se uporabnik pod njihovim vplivom ne nahaja v varnem in nadzorovanem okolju.

Izredno pomembno je vedeti tudi, da gre za izredno močna orodja, ki hitro in globoko odprejo nezavedno in nadzavedno, kar zna preplaviti ego do te mere, da se vsebine izkušnje ustraši in se ji ni zmožen prepustiti. Zaradi tega je pomembno, da posameznika v psihedelični izkušnji vedno spremlja trezna, izkušena oseba, ki je zmožna uporabnika pomiriti in podpreti ob bolj zahtevnih trenutkih izkušnje.

Ob redkih primerih se zna sicer zgoditi, da je odkrita nezavedna vsebina tako intenzivna, da je v času trajanja psihedelične izkušnje ni bilo moč v celoti dokončati in integrirati, kar lahko vodi v prehodne oblike depresije, anksioznosti ali včasih celo »psihotičnih« motenj.

Slednje ne pomeni, da je prišlo do izbruha nekakšne »speče psihoze« ali trajne poškodbe možganov, ki jih je nato potrebno doživljenjsko »zdraviti« z zdravili, kar je žal mnenje in praksa sodobne medicine, temveč pomeni, da gre za nedokončan psihični proces, ki se ga razreši tako, da se posameznika najprej stabilizira, nato pa se ga v nadzorovanem okolju vrne v spremenjeno stanje zavesti (kar je moč doseči tudi brez uporabe psihedelikov), kjer se s to vsebino ponovno sooči, jo predela in nato tudi integrira. Tak način razreševanja nezaključenih psihedeličnih procesov je bil uspešno uporabljen vseskozi 1960-ta in 1970-ta leta in predstavlja enega izmed temeljnih konceptov psihedelične psihoterapije, zahteva pa varno okolje, stalen nadzor nad klientom, odprto število seans in dobro poznavanje globinske psihodinamike nezavednega. (Za več o tem glej članek »Transpersonalna psihoterapija in razširjena kartografija človeške psihe«.)

Alkohol in prohibicija psihedelikov

Psihedeliki se danes širom sveta večinoma še vedno nahajajo na seznamih prepovedanih drog v skupini I, na katero se uvršča snovi za katere se predpostavlja, da nimajo nobene zdravilne vrednosti, predstavljajo pa velik potencial za zlorabo.

pivofestObjektivno gledano je to seveda daleč od resnice in nekoliko dvolično predvsem ob dejstvu, da na Zahodu največ zastrupitev in smrtnih žrtev povzroči popolnoma legalen alkohol. Ne le to, alkohol je tako vpet v našo družbo, da okoli njega organiziramo festivale pitja, volimo vinske kraljice, izumljamo izraze kot so »kultura pitja« in ga namesto na sezname prepovedanih drog uvrščamo na sezname hrane.

Pri vsem tem pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da samo v Sloveniji zaradi alkoholu neposredno pripisljivih vzrokov vsako leto umre okoli 800 ljudi (zaradi vseh prepovedanih drog skupaj le okoli 30 ljudi).

“Pretepanje žena brez [uporabe] alkohola, je kot cirkus brez levov – ga ni.” ~ Terence McKenna

Psihedeliki torej niso uvrščeni na sezname prepovedanih drog, ker bi nas družba želela zaščititi pred njihovimi nevarnostmi, temveč ker predstavljajo nevarnost družbi sami. Če bi bila interpretacija njihove prepovedi namreč točna in bi družbo resnično skrbelo za zdravstveni dobrobit posameznika, bi po objektivnih merilih škode, ki jo povzroča alkohol bil uvrščen na sam vrh seznama prepovedanih drog.

Panacea za norost Zahodne civilizacije

Globlji socialno-psihološki uvidi tako kažejo, da prepoved psihedeličnih snovi temelji predvsem na nezavednem kolektivnem strahu in intuiciji, da psihedeliki ogrožajo obstoječo ekonomsko, družbeno, versko in patriarhalno ureditev, ki jo razkrivajo kot družbeno norost in zablodo.

loadedgunZahodna civilizacija za svoj obstoj zahteva od svojih članov določeno obnašanje  in sprejemanje njenih temeljnih vrednot in verovanj. Droge kot so alkohol, kofein, nikotin in številna psihiatrična zdravila so zanjo sprejemljiva in zakonita, ker spodbujajo lastnosti kot so budnost, hitrost in tekmovalnost čez delovni teden in omogočajo sprostitev po napornem delavniku, pri tem pa ne ogrožajo posameznikovega in posledično družbenega ega.

Uporaba teh legalnih drog pa vseeno vodi v nekakšno pasivnost in zoženje zavesti, zaradi katere posamezniki ne dvomijo v temeljne vrednote Zahodne civilizacije, oz. jim omogočajo, da te dvome utopijo v plitvih zabavah, nakupovanju ali površinski duhovnosti.

Psihedelična izkušnja pa vodi v nasprotno izkušnjo, v razširitev zavesti in uvid, ki kaže na norost prevladujoče kapitalistične gospodarske ureditve Zahodne civilizacije, ki temelji na mitu o linearnem napredku ter paradigmi neomejene gospodarski rasti, ki naj bi bila mogoča na planetu z omejenimi viri ter ideologiji, ki materialni napredek in dobiček postavlja pred zaščito biosfere planeta od katere smo kot biološka vrsta življenjsko odvisni. Psihedelična izkušnja kaže, da nadaljevanje takšne gospodarske ureditve vodi direktno v kolaps in uničenje celotne matrice življenja, kar z drugimi besedami pomeni kolektivni samomor.

“Zahodna civilizacija je nabita pištola, namerjena v glavo našega planeta.” ~ Terence McKenna

Psihedelična izkušnja kaže tudi na norost družbene ureditve, ki temelji na patriarhalnem egu, ki se je oblikoval po nasilni podreditvi matriarhalnih poganskih kultur in ki se danes manifestira v mitih »sebičnega gena« in »preživetju najmočnejšega«, ideologiji tekmovalnosti naproti sodelovanja, poniževanju in zlorabi šibkejših družbenih skupin, otrok in žensk, potrebno po stalnem nadzoru vseh članov družbe, podpori skrajnim gibanjem ter izvolitvi narcisističnih, paranoičnih politikov, ki nato nosijo in izvajajo kolektivno, nezavedno, temno plat družbe.

zemlja-drevesaPsihedelična izkušnja naproti tem norostim poudarja dejstvo, da med in znotraj vrst ne preživi najmočnejši temveč tisti, ki je zmožen največjega sodelovanja in prilagajanja, da zlorabe in družbena potreba po nadzoru in tekmovalnosti ne temeljita na resnični notranji moči in samozavesti ali biološkim danostim, temveč predvsem na globokem nezavednem strahu pred občutki nemoči in zavedanju umrljivosti, a pri tem hkrati poudarja da je drugačna družbena ureditev, ki temelji na sodelovanju, enakopravnosti članov in ekološki usmerjenosti ne le mogoča, temveč edina možna ureditev, ki lahko zagotovi dolgoročno preživetje naše vrste.

Psihedelična izkušnja ravno tako kaže na norost prevladujočih načinov verovanj in verskih ustanov. Ljudje v Zahodni civilizaciji namreč praviloma iščejo zadovoljitev najglobljega duhovnega hrepenenja v praznih obredih in praznih zakramentih, se obračajo stran od duhovnega aspekta življenja na Zemlji k brezobličnemu duhu, pri tem pa se pustijo voditi hierarhično organizirani duhovščini, ki v večini primerov nikoli ni imela prave duhovne izkušnje in stika z Božjim.

“Psihedeliki so danes prepoznani kot mati ekološkega gibanja, transpersonalne psihologije in želje po izkustvenem doživetju Božjega, brez navlake religiozne dogme.” ~ James Oroc

Psihedelična izkušnja kot pravi zakrament nasprotno kaže, da je stik z Božanskim dosegljiv vsakomur, direktno, brez posrednikov duhovščine, da je življenje na Zemlji sveto, da človek ni padli in grešni temveč temeljno dober in vreden ljubezni, da Bog ni kruti Oče, ki zahteva podreditev in sedi prestolu in sodi ter obsoja, temveč brezoblično Božje polno Ljubezni, ki daleč presega vse koncepte dualnosti ali ločitve na moško-žensko, dobro-zlo ali materijo-duha. (Za več o tem glej članek “Duhovna rast: k Očetu na nebu ali k Materi na Zemlji?“.)

psihiatrijaPsihedelična izkušnja ravno tako kaže na zmoto obstoječega medicinskega psihiatričnega modela duševnega zdravja, ki temelji na predpostavki, da so duševne motnje posledica (nikoli zares dokazanih) organskih poškodb ali biokemičnih motenj v možganih, ki jih je potrebno dolgoročno »zdraviti« s psihiatričnimi zdravili.

Ta model sicer omogoča hitro obravnavo pacientov in dolgoročne velike dobičke farmacevtske industrije, a psihedelična izkušnja kaže, da je ideja duševnih motenj pogosto le družbeni koncept in da obnašanje, ki ga danes na Zahodu smatramo za normalno – medsebojna tekmovalnost, podrejanje šibkejših, uničenje okolja, vojne in avtoritativne družbene ureditve, mehanizacija porodov, v resnici globoka družbena norost.

In po drugi strani, da so duševne motnje pogosto le odziv na to norost ali pa kadar gre za resnične motnje v svojem najglobljem bistvu globoko psihološkega in celo duhovnega  izvora in da psihiatrična zdravila v resnici le potlačijo njihove simptome medtem, ko resnični vzroki zanje ostajajo neprepoznavni in nerazrešeni.

Ali lahko preživimo legalizacijo in Zahodno civilizacijo

babicazgobami2Zaradi vseh teh lastnosti psihedelične izkušnje je jasno razvidno, da ne predstavljajo le zdravila za dušo vsakega posameznika, temveč tudi zdravilo za kolektivno dušo človeške vrste.

A to zavedanje hkrati predstavlja tudi temeljni strah Zahodne civilizacije, saj se zaveda da psihedelična izkušnja vodi direktno v izgubo nadzora njenih obstoječih centrov moči ter razkritje trhlih temeljev na katerih stoji. In to je glavni nezavedni razlog, zakaj je legalizacija in širše družbeno sprejetje psihedelikov tako težka naloga.

A kot primarno pripadniki človeštva in planetarni državljani, se moramo zavedati da naša zvestoba pripada primarno našim potomcem in našemu planetu in šele nato trenutni zgodovinski družbi v kateri živimo. Temeljno vprašanje bi torej moralo biti ne ali lahko Zahodna civilizacija preživi legalizacijo in širšo uporabo psihedelikov, temveč ali lahko človeštvo in naš planet preživita Zahodno civilizacijo.

“Če ekologiji ne bomo dodali globoke psihološke transformacije človeštva, potem ne bo pomembno koliko dreves ali kitov bomo rešili, saj bomo slej ko prej zašli v stare vzorce vedenja.” ~ James Lovelock

Psihedeliki so v zadnjih nekaj desetletjih navkljub njihovem nezakonitem statusu, prevzeli vlogo zakramentov, ki se kot micelij skorajda neopazno širi skozi družbeno tkivo in prebuja našo vrsto iz kolektivnega sna in zablode Zahodne civilizacije, ki grozi, da nas bo s polno hitrostjo zapeljala v prepad brez možnosti povratka.

semeV tej luči se sprašujemo torej predvsem ali bomo kot družba in posamezniki pripravljeni sprejeti psihedelike kot odposlance Zemlje, katerih naloga je da nas naučijo, ozdravijo in pripeljejo nazaj v sveti krog sobivanja vseh vrst, ali pa bomo kot trmasti otroci vztrajali pri svojem, nadaljevali z igračkanjem in z uničenjem končali našo sto tisoč leto dolgo pot naše vrste.

Oziroma ali smo pripravljeni odrasti in sprejeti naše poslanstvo, da spoznamo naše najvišje zmožnosti in ustvarimo nekaj čudovitega, nov svet, za nas, v slavo našim prednikom in v dar našim otrokom ter vsem ostalim vrstam s katerimi si delimo ta košček življenja, ta prečudoviti planet, ki lebdi sredi temnih globin in skrivnosti neskončnega vesolja.


Priporočeno branje:


Avtor:
Marko Vide. Objavljeno na Osmahisa.com (2016) in pripravljeno za Karma+.  Slike Mark Henson in Alex Gray.