Obdobje miru in obdobje revolucije

Skozi vso zgodovino človeštva se redno izmenjujejo obdobja miru in blagostanja, represije in pomanjkanja ter revolucij ali temeljnih družbenih preobratov, ko se številne skupine ali celotni narodi dvignejo proti represiji in zahtevajo več svobode, pravičnosti in enakopravnosti.

che6Na površini in v zgodovinski retrospektivi dogajanj se zdi, da revolucije sprožijo družbene nepravičnosti in da torej temeljijo na racionalnih vzgibih kot so odpor proti tiranskim vladarjem, nepravičnim sistemom ali družbenemu izkoriščanju in zlorabam.

Da je to pomanjkljiva razlaga kaže dejstvo, da lahko družbeno nezadovoljstva nad določeno situacijo tli in narašča dolga desetletja, celo več generacij, nato pa pogosto popolnoma nepričakovano in spontano izbruhne v vsesplošnem uporu. Nezadovoljstvo nad družbeno situacijo torej samo po sebi še ni zadosten vzrok za revolucijo, ne glede na to kako dolgo traja ali kako utesnjujoče je.

Tudi revolucionarne ideje, ki postanejo nosilec revolucije se ne pojavijo spontano tik pred revolucijo, temveč so v družbi praviloma prisotne dolga desetletja pred njo.  Vendar jih večina ljudi vsaj do revolucije ne sprejema za svoje niti se jim ne zdijo pretirano pomembne.

Njihovi nosilci so predvsem radikalci in družbene manjšine in šele v obdobju same revolucije, ko dozori potreben čas zanje, te ideje pridobijo na pomenu, pozornosti in bolj radikalno prepredejo družbeno tkivo.

Nezavedna psihološka dinamika revolucije

Če ne družbeno nezadovoljstvo in moč samih revolucionarnih idej, kaj je torej tisto kar motivira ljudi, da se dvignejo iz udobnega vsakdana v vsesplošno revolucijo?

Globlja analiza številnih analitičnih in transpersonalnih psihoterapevtov kaže, da gre pri revolucijah za precej kompleksno in zanimivo dinamiko, ki temelji na dogajanju v arhetipskem svetu in svetu kolektivnega nezavednega človeštva, pri čemer so okoliščine v zunanjem svetu sekundarnega pomena in ne predstavljajo temeljnega vzroka za nastanek revolucij.

nezavednoKolektivno nezavedno, po interpretaciji švicarskega psihiatra C.G. Junga, predstavlja ne le globok preplet osebnega nezavednega dela psihe vsakega človeka, z nezavednim vseh drugih ljudi, temveč tudi celotno duševno matrico človeštva, ki vsebuje vsebine vse od prvih dni naše vrste. Iz te kompleksne duševne pokrajine izvirajo sanje, mitologija, religija in arhetipi – univerzalni simboli, ki so prepoznani v vseh kulturah širom sveta.

Kljub temu, da je duševnost vsakega človeka del kolektivnega nezavednega človeštva, je obstoj te duševne pokrajine večini ljudi zaradi močnih psiholoških obramb ega nepoznan. V zavestnem stiku s to pokrajino so v moderni družbi tako predvsem senzibilni umetniki, avtorji, mistiki in psihoterapevti, ki vsebine iz kolektivnega nezavednega zavestno sprejemajo, »prebavijo« in »prevajajo« v razumljivi jezik poznan širši družbi.

Eden izmed najbolj zanimivih prevodov iz kolektivnega nezavednega, je zagotovo Jungovo delo Rdeča knjiga. Jung in ostali psihoterapevti so pri raziskovanju te pokrajine odkrili, da se v njej nahajajo arhetipski elementi izjemnih razsežnosti in energijskega naboja, ki znajo v določenih zgodovinskih obdobjih spontano izbruhniti na površino in preplaviti večje skupine ljudi ali celo celotne narode.

Množice ta arhetipski prodor iz kolektivnega nezavednega sprva doživijo kot nekakšno vsesplošno, nedefinirano občutenje napetosti, frustracije in tesnobnega pričakovanja. Ker je zavedanje o izvoru teh občutij večini neznan in ker ljudje vsaj sprva zanje ne najdejo pravega vzroka, se pri večini pojavi močna čustveno-kognitivna disonanca. To je velika razlika med notranjimi občutki tesnobe in stanjem v zunanjem svetu v katerem (še) ni najti pravega razloga za ta občutenja.

Ker je ta disonanca izredno neprijetna, posamezniki nezavedno, a aktivno iščejo vzroke zaradi katerih menijo, da se je pojavil njihov notranji nemir.

Revolucionarni vodje in povod k revoluciji

V takšnih trenutkih se v množici pogosto pojavi vodja, ki je sam(a) pod močnim vplivom teh nezavednih kolektivnih energij, hkrati pa nosi tudi izredno sposobnost, da prek lastne interpretacije sveta, ponudi skupini ali narodu sprejemljivo razlago, ki poveže tesnobo množic s težavami v zunanjem svetu in jim hkrati ponudi strategijo za njihovo razrešitev.

che5sVodja lahko tako izvor nemira množice poveže s težavami gospodarske narave (ekonomska kriza), politične narave (skorumpirani sistem), družbene narave (begunci) ali celo vojaške narave (zunanji sovražnik), cilj za razrešitev pa je podan v obliki političnih programov, družbenih sprememb ali v skrajnih situacijah celo vojn in revolucij.

Četudi so torej določene nepravičnosti ali težave tlele v družbeni klimi dolga desetletja in so jih pasivno trpele cele generacije ljudi, jih šele izbruhi arhetipske energije iz kolektivnega nezavednega premaknejo do te mere, da ljudje postanejo motivirani za revolucijo.

Tudi vodje revolucije, ki so lahko skozi dolga desetletja opozarjali in skušali motivirati množice za bolj aktivno udejstvovanje naproti družbenim nepravičnostim, imajo v resnici šele v tem obdobju resnično možnost popeljati množice revoluciji naproti. V vseh drugih obdobjih namreč večina ljudi navkljub morebitnemu nezadovoljstvu z družbeno situacijo ne prenese pretiranih družbenih sprememb, saj jih povezuje z izgubo nadzora, kaosom in smrtjo in šele v oblaku arhetipskih vsebin iz kolektivnega nezavednega postane možnost radikalnih sprememb razburljiva in dobrodošla.

Za vodje revolucij je praviloma značilno, da gre za posameznike/ce, ki so na splošno bolj nemirne narave, ki niso bili nikoli pripravljeni ali zmožni v celoti prilagoditi se obstoječim družbenim okoliščinam in ki so praviloma bolj dojemljivi za družbene krivice, ki jim drugi člani družbe nikoli niso posvečali pretirane pozornosti.

lenin2Njihova glavna značilnost, ki jim omogoči, da jim množice prisluhnejo pa ni toliko zunanji izgled, inteligentnost ali karakter (številni pomembni revolucionarji so bili nevpadljivi, občutljivi in vsaj zasebno nezavarovani vase), temveč predvsem dejstvo, da so v izrednem stiku s kolektivnim nezavednim, ter da so sposobni to energijo prevesti na način, da jim množice sledijo.

Motivacija množic, da sledijo voditeljem torej  ne temelji na podlagi razumskih programov (četudi so ti v revoluciji vedno prisotni), temveč predvsem na podlagi slik, ideoloških predstav, mitov in vzbujanju čustev, ki revoluciji in njenim voditeljem zaradi arhetipske narave teh vsebin pripišejo auro božanskosti, karizme in jim dajo iluzijo nadnaravnih moči. Pod vplivom sil iz kolektivnega nezavednega pogosto celo sami vodje revolucije verjamejo, da jih je sam Bog poslal na zemljo z namenom, da doprinesejo k božanski preobrazbi sveta.

Uspešna revolucija torej ne zahteva le pravih revolucionarnih idej in družbenih okoliščin, temveč predvsem prepoznavanje pravega časa (zeitgeist-a), v katerem pride do izbruha arhetipskih energij iz kolektivnega nezavednega ter vodjo, ki je sposoben te energije prevesti v revolucionarni scenarij v zunanjem svetu in motivirati množice, da mu (ali ji) sledijo.

Revolucija kot duhovni preporod naroda

Globinsko psihološka analiza revolucij kaže, da je vsaka revolucija, tudi tista z najbolj ateistično ideologijo v svoji srčiki vedno verska revolucija. Cilj vsake revolucije je namreč uničiti stari sveti, represivno in krivično družbo in na njegovih temeljih zgraditi, nov, boljši, lepši, bolj svoboden svet.

preporodTa zunanja sprememba pa je v bistvu želja po notranji spremembi, po občutenju notranje svobode, miru, blagostanja in blaženosti, ki naj bi ga nove družbene razmere prinesle in ki ga obstoječe družbene okoliščine z zunanjo represijo onemogočajo.

Ta duhovni aspekt poudarjajo tudi nekateri avtorji kot so Stanislav Grof, ki so mnenja, da gre pri revolucijah predvsem za to, da posamezniki želijo na nezavedni ravni doseči predvsem osebni duhovni preporod, torej lastno notranjo in ne toliko zunanjo družbeno transformacijo. Po tej razlagi je namreč z osebno notranjo preobrazbo moč doseči trajni občutek svobode in zadoščenja, ne glede na zunanje okoliščine.

Ker pa notranji osebni preporod ne more voditi v zunanjo družbeno revolucijo, morajo vodje revolucije vedno preusmeriti to energijo v korito družbenih in ideoloških programov.  Pri tem jim je praviloma v veliko pomoč uporaba arhetipskih, verskih in mističnih simbolov, ki jih preoblikujejo v simbole revolucije.

Tisočletja stari duhovni simbol svastike, ki je od nekdaj predstavljal izredno pomemben del kolektivnega nezavednega, je bil tako nekoliko spremenjen uporabljen v simbolih nacistične Nemčije (nacistični križ) in komunistične Sovjetske zveze (prekrižana srp in kladivo). Takšni arhetipski simboli, dajo revoluciji izredno moč, saj usmerjajo energijo iz notranjega kolektivnega nezavednega v vsakdanji zunanji svet in na revolucijo. Zaradi vpliva arhetipskih sil pod katerim se v času revolucije množice nahajajo, pa ljudje čutijo tudi izredno pripadnost in povezanost s temi arhetipskimi simboli revolucije.

svastikaNekateri psihoterapevti kot so Grof in De Mause pa so mnenja, da moč revoluciji ne dajo toliko arhetipski elementi, kot predvsem uporaba pre- in perinatalno (pred in obrojstne) simbolike. Duhovni preporod je namreč v nezavednem vseh ljudi globoko prepleten s  spominom na osebno biološko rojstvo, ki tudi v odraslosti še vedno nosi izredno pomemben odtis.

Vodje revolucije lahko v množicah poglobijo nemir in jih motivirajo za revolucionarno vstajo tudi tako, da obstoječe družbene okoliščine, ki jih je potrebno premagati predstavijo z govorico, ki spominja na tesnobo, ki jo plod doživlja med rojstvom.

To je npr. »kradejo nam življenjski prostor«, »sovražnik nas duši in stiska«, »sistem nas je ukleščil«, »prebiti se moramo do luči na koncu predora«, ipd. Takšna simbolika je večinoma nezavedno vedno bila del propagandnega materiala, pred vsemi pomembnimi revolucijami in vojnami, preračunljivi vodje pa ga seveda lahko uporabljajo zavestno in namensko, da poglobijo vsesplošni nemir pred revolucijo, sebe pa predstavijo kot nekoga, ki ima sredstva in cilj, da doprinese k revolucionarni odrešitvi, dokler mu množice le zaupajo in sledijo.

Revolucionarni zeitgeist zgodnjega 21. stoletja in »ugrabljena« revolucija

Analitična in transpersonalna psihologija sta odkrili, da lahko izbruhe iz kolektivnega nezavednega prek analize sanj, aktivne imaginacije in arhetipske astrologije precej uspešno napovemo. Jung je tako na podlagi analize svojih lastnih sanj in sanj svojih klientov celo napovedal izbruhe kolektivnega nezavednega, ki so vodili v I. in II. svetovno vojno.

Analiza današnjih dni nam razkriva, da se tudi v začetku 21. stoletja nahajamo v obdobju izbruha številnih revolucionarnih energij iz kolektivnega nezavednega, ki svoj vrhunec doživljajo med leti 2010 in 2020. Po svoji naravi so ti izbruhi še najbolj podobni izbruhom v času revolucionarnih gibanj 1960-ih let in obdobju Francoske revolucije (za več glej članek Kolektivna temna noč duše: kaj nas čaka v bližnji prihodnosti).

trumpNevarnost, ki se pojavlja v tem obdobju je predvsem ta, da te izbruhe iz kolektivnega nezavednega, ki preplavljajo množice »ugrabijo« politiki, ki narodu kot vzrok na njihovo frustracijo prikažejo manjšine ali druge narode, ki jih domnevno ogrožajo, rešitev zanjo pa ponudijo v obliki uničenja teh skupin.

V ZDA se je takšni »ugrabitvi« precej približala izvolitev Donalda Trumpa za predsednika države, ki je splošno nezadovoljstvo državljanov prevedel v boj proti skorumpirani politični eliti, priseljencem ter mednarodnim trgovinskim sporazumom.

Ti vzroki so se večini, kot vzrok za njihovo vsesplošno občutenje nezadovoljstva in nemiru zdeli veliko bolj logični, kot pa predstave protikandidatke Hillary Clinton, ki pravzaprav ni nudila nobenih posebnih razlag za občutenja kolektivnega nemiru oz. je kot predstavnica stare elite sama predstavljala del problema.

Če bi ameriška politična levica dovolila kandidatu Berniju Sandersu, da namesto Hillary Clinton nastopi na volitvah, bi ob njegovih številnih revolucionarnih kritikah družbenega sistema lahko rekli, da obstaja precejšnja verjetnost, da bi na volitvah zmagal Sanders.

»Ugrabitev« revolucije s strani Trumpa je v tej luči oškodovanje človeštva, ker se v resnici navkljub njegovi retoriki, ne bo ničesar temeljito spremenilo. Tudi, če Trump zapre meje, izžene vse tujce in prekliče vse trgovinske sporazume, ostaja dejstvo, da se družbeni in ekonomski sistem v katerem živijo Američani ne bo spremenil, kot se seveda ne bi z izvolitvijo Hillary Clinton, saj oba predstavljata le različna pola istega neoliberalnega kovanca.

Revolucija (še) ni končana

Ob izbruhih iz kolektivnega nezavednega, ki bodo potekali še vsaj naslednjih nekaj let, je jasno, da bodo med volivci zmagovali programi, ki bodo revolucionarni in radikalni, saj bodo le ti zmožni zadovoljivo  vpreči radikalno energijo, ki je preplavila njihovo nezavedno in išče izraz v svetu.

Ali bodo to desni ali levi politični programi je vprašanje ne toliko volivcev, kot samih strank in organizacij. Leve stranke so se v zadnjih desetletjih premaknile tako zelo k sredini in se tako popolnoma prepletle s kapitalom, da vse kaže, da bodo na volitvah brez prave alternative na levici, še naprej zmagovale skrajno desno stranke.

protestJavnomnenjska voditeljica Naomi Klein je pred kratkim prepoznala to nevarnost in pozvala  levico in nevladne organizacije širom sveta, da se združijo v skupni blok resnično revolucionarnega gibanja, ki bo prisluhnil skrbem ljudi, ki se čutijo oropane s strani mednarodnega kapitala in globalizacije in ki jim bo ponudil resnično temeljne in radikalne rešitve, kot so prerazporeditev bogastva (socialistično revolucijo) in novi zeleni gospodarski program.

Je čas miru in blagostanja in čas radikalnih sprememb in revolucije in znašli smo se v izredno razburljivih časih revolucije. Na nas je ali bomo objeli radikalne ideje desnice, ki vodijo v nacionalizem, sovraštvo, zapiranje meja in nadaljnjo kapitalistično izkoriščanje delavcev, ali pa bomo ta radikalni val sprememb izkoristili za splošno dobrobit naše družbe kot tudi celega človeštva.

Mi smo ljudje, ki smo jih čakali. In to je čas, ki smo ga čakali. Ali bomo na čelu revolucije, na njenem repu, ali pa varno v svojih domovih za televizijskimi zasloni je morebiti vprašanje, h kateremu se bomo ob koncu naših dni, ko bomo osmišljali naša življenja, vedno znova in znova vračali.

»Ja, borite se in lahko, da boste umrli. Bežite in živeli boste – vsaj še nekaj časa. In ko boste čez mnoga leta umirali v svojih posteljah, boste pripravljeni zamenjati vse dni od tega dne, do tistega zadnje dne, za eno priložnost, za eno samo priložnost, da se vrnete sem in poveste našim sovražnikom, da lahko vzamejo naša življenja, toda nikoli ne bodo vzeli naše svobode!« -Breaveheart

 

Avtor: Marko Vide. Objavljeno na Osmahisa.com (2016).